Zgodovina

(prirejeno po: Cibic B. Ob 20. obletnici univerzitetne interne klinike Bolnice dr. Petra Držaja. Ljubljana, oktober 1990, 9-25)

Grad Jama

Bolnišnica dr. Petra Držaja je v zahodnem delu Ljubljane, v občini Šiška. Zgornja Šiška je staro ledinsko ime ljubljanskega predmestja, ki je bilo vključeno v mesto Ljubljana šele leta 1935. Predmestje je bilo stoletja dolgo razmeroma majhno. Vpisalo se je v slovensko zgodovino predvsem zaradi gradu Jama, ki je stal prav na mestu, kjer je sedaj bolnica (Grad Jama, Zgornja Šiška st. 13). Zemljišče bolnišniče obdajajo bolj ali manj neposredno Vodnikova cesta, kjer je glavni vhod, Gospodinjska in Derčeva ulica. Vodnikova cesta je dobila ime leta 1913 v počastitev Valentina Vodnika, ki se je rodil v tej ulici; Gospodinjsko ulico so leta 1938 poimenovali po Krekovi gospodinjski šoli; Derčevo ulico pa leta 1966 v počastitev spomina znanega ljubljanskega pediatra dr. Derča.

nid%3D69%7Ctitle%3D%7Cdesc%3D%7Clink%3DnoneDatum izgradnje gradu Jama ni znan. Po najstarejših virih (prva tretjina 14. stoletja) je bil njegov prvi lastnik Gašper Wayst. Ta je grad prodal Janezu Berenburgerju. Leta 1459 je cesar Friderik III. podelil grad v fevd Juriju II., pl. Lambergu. Potem so imena lastnikov za skoraj dve stoletji povsem izgubljena.

V 17. in 18. stoletju si sledijo številni lastniki. Grad so večkrat prodali na dražbi. Pri kupoprodajnih pogodbah so kupci včasih kupili samo stavbo, drugič še pripadajoče posestvo in nekaj okoliških zemljišč. Lastniki so bili baroni, grofje in plemiške družine. Gradu so večkrat spremenili ime; najprej se je imenoval Cheys, nato Keusch, Keysk, Grubenbrunn, Michaelsruhe in končno od Valvasorjevih časov dalje lamma ali po slovensko Jama.

Kjub veliki menjavi lastništa je bil grad ves čas znan zaradi nadvse lepo urejenega vrta in lepega drevoreda, ki se je začel na Vodnikovi in je segal skoraj do Celovške ceste. Nekaj časa pred 1. svetovno vojno je bilo ob zahodni meji posestva improvizirano športno igrišče za kriket (in morda tudi za nogomet), pri čemer so se sosedovi otroci posebno zabavali, ko so pobirali žoge, ki so padale na cesto. 

V gradu, vsaj v tem stoletju, v glavnem nikoli niso stanovali lastniki. Takoj po 1. svetovni vojni so v podstrešnih skromnih stanovanjih dobile zasilno zatočišče tudi družine učiteljev, beguncev iz Italije. Dolgo se je stanovalcev držal vzdevek, da stanujejo pri »baronovih«. Tako so ljudje hodili na obisk k »baronovim«, čeprav so družine zvečine bile revne. Po zadnjem lastniku so ljudje govorili tudi o Lukmanovem gradu.

Leta 1925 je tedanji lastnik grad prodal Krekovi meščansko-gospodinjski šoli s sedežem v Selenburgovi ulici, ki so jo vodile uršulinke. Ker so zapadle v finančne težave, je bil grad leta 1928 prodan na dražbi. Grad sta prevzeli ljudska in kmetijska posojilnica, ki sta si delili stroške na pol. Posojilnici sta ponudili uršulinkam, da bi grad ponovno prevzele. Ker šo le-te ponudbo odklonile, sta posojilnici grad ponudili šolskim sestram iz Maribora. Te so ponudbe sprejele in se vanj vselile. Nadaljevale so s preureditvami, dvignile stavbo za eno nadstropje, opremile solo in internal, zasadile angleski park, šolski vrt in sadovnjak ter začele odplačevati odkupnino. V kratkem času je bil usposobljen za pouk. V tistem času je bil grad proti Gospodinjski ulici in Celovski cesti se obdan s travniki . Ob cesti je bilo posestvo ograjeno z visokim zidom. Glavni vhod so zapirala visoka dvokrilna vrata iz kovanega žeieza. Nasproti gradu, pod Šišenskim hribom, so v močvirnatem zemljišču veselo in oglusujoče regljale žabe. Z grajskim posestvom je mejilo nekaj kmetijskih gospodarstev, na nasprotni strani Vodnikove ceste pa je stala mogočna Vodnikova rojstna hiša.

Prvega septembra 1927 so vodstvo Krekove višje gospodinjske šole, ki je bila ustanovljena leta 1913 kot kuharsko-gospodinjska šola in se je ob ustanovitvi nove države Jugoslavije zaradi spremenjenega pedagoškega programa preimenovala v enoletno dr. Krekovo meščansko gospodinjsko šolo, prevzele mariborske šolske sestre in šolo preselile v grad Jama. Istočasno so v gradu odprle tudi otroški vrtec. 

Cilj vzgoje in izobrazbe je bil v prvi vrsti »priprava gojenk za dobre družinske matere in vrle gospodinje«. Gojenke so vedno stanovale v zavodu. Ker je bila solnina razmeroma visoka (600 dinarjev na mesec), so jo praktično lahko obiskovale samo dekleta premožnejših družin, med njimi so bila tudi iz Trsta in s Koroške. V šoli in med počitnicami so bile gojenke pod strogo disciplinsko kontrolo. Šola je sprejemala po 20 učenk vsako drugo leto.

Po končani drugi svetovni vojni sestre niso dobile dovoljenja, da bi ponovno odprle šolo. Ko je grad z odločbo predsedstva vlade LRS 30. aprila 1948 postal splošno ljudsko premoženje, ga je ministrstvo za notranje zadeve z odločbo 18. oktobra 1948 dalo v upravljanje ekonomsko-finančnemu oddelku ministrstva za notranje zadeve Ljudske republike Slovenije, ki je tja vselilo šolo za dresuro psov.

Šola se je kmalu izselila in zapustila stavbo v zelo slabem stanju, potrebno temeljitih popravil. Za zasedbo stavbe se je kmalu začela potegovati zdravstvena služba iste ustanove z namenom, da bi jo spremenila v stacionarij za številne miličnike in bivše borce, ki so bolehali za pljučno tuberkulozo. Obnovo hise je vodil takratni zdravnik Ljudske Milice dr. Ivan Matko, ki je v kratkem času usposobil stavbo za sprejem prvih bolnikov (1950). Odredbo o ustanovitvi bolnisnice Ljudske Milice zaprtega tipa je izdalo Ministrstvo za notranje zadeve dne 10. 9. 1951. Po tej odredbi je bolnisnica opravljala delo po navodilih sanitetnega odseka uprave Ljudske Milice.

Po nekaj letih je zaradi stalnega postopnega zmanjševanja števila bolnikov s tuberkulozo začela bolnišnica sprejemati tudi bolnike.z drugimi boleznimi (predvsem notranjih organov) in odprla tudi manjši oddelek za bolnice.

Leta 1953 sta se zdravstvena služba Ljudske Milice in državnega sekretariata za notranje zadeve spojili. Zdravstvena služba je leta 1955 dobila naziv Zdravstveni dom Državnega sekretariata za notranje zadeve LRS. Bolnisnica je v tern sklopu postala finančno samostojen zavod. Imela je 62 postelj. Kljub temu, da je bila namenjena internemu oddelku, pa ta v pravem pomenu besede tak še ni bil. Na oddelek so sprejemali zelo različne bolnike od takih z boleznimi notranjih organov do tistih z lumbalgijo, gripo, angino. itd. Na oddelku v prvih letih ni bilo internista. Delo so opravljali splošni zdravniki, katerih večina je bila na specializaciji (iz interne medicine, nevropsihiatrije, ginekologije, rentgenologije) ob sodelovanju konziliarnih internistov z interne klinike. Na začetku je bil tudi dežurni zdravnik samo v stanju pripravljenosti doma.

Bolnišnica je bila več let javnosti malo znana. Služila je predvsem potrebam državnih ustanov in borčevskih organizacij. Postopno je vedno bolj dobivala podobo internega oddelka. Velik korak naprej je bil narejen, ko je prevzel vodstvo bolnišnice (1955) izkusen internist z dolgoletno prakso (prim. Anton Sonc) in so poslali (1956) na speciaiizacijo iz interne medicine enega zdravnika (dr. Borisa Cibica). Vpeljana je bila stalna prisotnost zdravnika na oddelku, začela je delovati internistična ambulanta.

Ker so v delovno razmerje sprejemali zdravstveno osebje po načelih tedaj veljavne etično-moralne norme, je v ustanovi še naprej vladalo vzdušje partizanskega zdravstva, ki so ga odlikovale velika požrtvovalnost, nesebična predanost novim idealom, nezahtevnost glede plačila za opravljeno delo, predvsem pa velika humanost. Zato ne preseneča, da so bivši borci bolnišnico doživljali kot svojo. Zatekali so se k nam z največjim zaupanjem ne glede za katero boleznijo so bolehali.

V veliko pomoč pri delu je bil dr. Jože Benigar, glavni zdravnik in krati zdravnik sanatorija Emona, ki mu je s svojo avtoriteto nemalokrat uspelo premagati tudi velike strokovne, tehnične in organizacijske ovire.

Leta 1955 so se vedno bolj začele uveljavljati težnje po čimbolj popolni zdravstveni siužbi, ki bi zajemala splošne in spečialistične ambulante, službo za obiske na domu in splošno bolnišnico. Po velikih prizadevanjih tedanjega direktorja dr. Vinka Domitroviča so leta 1958 odobrili gradnjo kirurškega oddelka in povečanje internega oddelka po projektu dipl. ing. arh. Jožeta Platnerja. Proti koncu gradnje, ki je trajala približno 5 let je bila dne 14. februarja 1963 izdana odločbo o ustanovitvi finančno samostojnega zavoda s prevzemom dolžnosti zdravstvenega doma z vključitvijo v splošno javno zdravstveno službo z imenom zdravstveni dom dr. Petra Držaja.

Dne 16. februarja 1963 je tedanji direktor Doma, dr. Vinko Domitrovič, slovesno odprl bolnišnico v prisotnosti predstavnikov oblasti in kliničnih bolnišnic in ji zaželel srečno pot kot splošni bolnisnici, ki naj bi z bližnjim ZD Šiška postala velik zdravstveni center na severozahodu Ljubljane.

Zakaj nosi ustanova ime dr. Petra Držaja?

Ves čas po vojni je bila prisotna težnja po poimenovanju novih ulic, sol in zavodov po dogodkih iz NOB in padlih borcih. Dasi z zamudo, je odjeknila tudi v zdravniških vrstah. Zato ne preseneča, da se je tedanje vodstvo ZD žeielo oddolžiti spominu padlega partizanskega zdravnika. Pobudniki za poimenovanje ustanove po dr. P. Držaju so bili prim. dr. Vinko Domitrovič, dr. Jože Benigar in prof. dr. Miro Pleterski.

Dr. Peter Držaj se je rodil 26. 3.1913 v Stični. Diplomiral je leta 1938 v Zagrebu. Najprej je do vojne deloval v Celju, nato v Ljubljani. Zaradi svoje aktivnosti v vrstah odporniškega gibanja proti okupatorju so ga Italijani aretirali in konfinirali v južno Italijo. Po razpadu Italije se je vrnil in vključil v NOV. Padel je 25. 12.1944 v bližini Češnjice v Tuhinjski dolini, ko je v vasi iskal hrano za svoje ranjence. Vsi, ki so ga poznali, so ga opisali kot človeka nežnega značaja, človekoljubnega, etično čustvenega, zelo občutljivega za krivice, storjene komurkoli. Boril se je za napredne ideje človeštva ter politično in ekonomsko osvoboditev naroda.

V počastitev spomina dr. Petra Držaja je bil najprej odkrit njegov doprsni kip v avli (delo Antona Sigulina) in nato odprta njegova spominska soba, prav tako v avli bolnišnice, v kateri je slikovno in pisno prikazana življenjška pot dr. Petra Držaja. Kasneje so na pobudo takratnih uslužbencev postavili spomenik na mestu, kjer je dr. Peter Držaj padel. Pri uresničevanju vseh pobud je zelo tehtno prispevala prof. dr. Darinka Soban. Mnogo je prispevala tudi krajevna skupnost Češnjice, zaradi česar smo se obvezali, da bomo radi nudili našo strokovno in človeško pomoč vsem tamkajšnjim krajanom. Ne nazadnje pripada naša zahvala kiparju J. Pirnatu za brezplačno izdelavo spomenika. Na slovesnosti ob odkritju spomenika 4. oktobra 1975 je govornik dr. Jože Benigar med drugim dejal: »Dr. Peter Držaj je daroval svoje mlado življenje na oltar svobode in se z lastno krvjo vpisal v zgodovino osvobodilnega boja naše dežele.«

Združitev ZD dr. Petra Držaja s Kliničnimi bolnicami v Ljubljani

V nenehnem iskanju novih, boijših rešitev organizacije zdravstva v Ljubljani je v letih 1969—70 začela dobivati vedno več prištašev misel, da bi združili vse ljubljansko bolniško zdravstvo pod eno streho. Politični in nekateri medicinski forumi so utemeljevali tako združitev s strokovnega, ekonomskega in organizacijskega stališča. Na drug! strani pa so zagovorniki večje samostojne splošne bolnišnice v Ljubljani prav tako argumentirano dokazovali obratno. Uslužbenci bolnišnice dr. Petra Držaja smo v združitvi s kliničnim centrom vendarle videli več prednosti kot slabosti. Zato smo glasovali zanjo.

S 1. januarjem 1971 se je združila s kliničnim centrom. Interni oddelek je postal ena od 5 internih klinik z imenom Interna klinika II. Klinika je dobila isti status, kot so ga druge ze imele. Nadalje je opravljala bolniška dela, prevzela naloge specializirane klinike za revmatologijo ter se vključila v pedagoško in raziskovalno dejavnost Kliničnega centra.

V času združitve s kliničnim centrom je imel intern! oddelek bolnice dr. Petra Držaja 122 postelj. Nove dolžnosti, povečanje števila zdravstvenega kadra in odpiranje novih dejavnosti so zahtevali žrtvovanje več bolniških sob kljub temu, da nam je leta 1978 uspelo dozidati nekaj prostorov v nisi med starim in novim delom klinike (seminarski prostor, postor za fizioterapijo, laboratorij za neinvazivno diagnostiko srca).